Dan spomina t. i. Pogubljenih vojakov
01.03.2021
Razpustitev Domovinske armade (v polj. Armie Krajowe) l. 1945 za mnoge vojake ni pomenila konca bojev za pravo stvar. Nasprotno, s tem, ko je Rdeča armada zasedla ozemlje Poljske, kar je vplivalo npr. na razpustitev Poljske podzemne države, se je začel nov boj za svobodno državo in dobro ime, postopoma pa tudi za zgodovinsko resnico.
»Vojna se ni končala […]. Za nas ne bo nikoli sprejemljivo drugačno življenje kot tisto v popolnoma suvereni, neodvisni in pravično urejeni Poljski državi […]. Dajem vam zadnje povelje. Svoje nadaljnje delo in delovanje opravljajte tako, da si boste prizadevali za vnovično popolno neodvisnost,« je pisal zadnji poveljnik Armie Krajowe general Leopold Okulicki – Medvedek v poslovilnem povelju častnikom in vojakom januarja 1945. Prve formacije, ki so nastale z namenom obrambe poljskega ozemlja pred Rdečo armado, so bile ustanovljene leta 1943. Leta 1945 pa se je zaradi močnega odpora proti vsiljeni oblasti tako okrepil, da se je na številnih ozemljih preoblikoval v protikomunistični odpor. Civilne in vojaške organizacije, med katerimi je najbolj znano združenje Svoboda in neodvisnost (»Wolność i Niezawisłość«), so želele okrepiti samoobrambo in ohranjati moralo med ljudstvom. Podtalne organizacije so bile ustanovljene z namenom, da se uresničijo določila z Jalte, ki so bila povezana s Poljsko; med njimi tudi glede izvedbe demokratičnih in svobodnih volitev.
Po ocenah je v nekaj letih je število oseb, ki so delovale v oboroženih strukturah, naraslo na 200.000. Del se je bojeval v partizanskih enotah, drugi so skrbeli za opremo, obveščanje, skrivališča in komunikacijo. Vojaki niso umirali le v bojih; mnogi so bili ubiti v zaporih po navodilih stalinističnih oblasti. Odločbe niso bile izdane na podlagi poštenih in neodvisnih sodnih procesov, osebe niso imele možnosti obrambe. Pridržane vojake so lažno obdolževali, da so sodelovali z nemškim okupatorjem. Oblast se je s protikomunističnim podzemljem bojevala ne le s pomočjo milice in vojske, temveč tudi s propagando.
Utrujeni od vojne, ki se je vlekla, brez častniškega vodstva – častnike so streljali ali pa odvedli na Vzhod – in zaradi groženj je večina upornikov leta 1947 izšla iz skrivališč, nekateri pa so svoj bojevali do začetka petdesetih let. Zadnji »nezlomljivi« Józef Franczak – Laluś je bil ustreljen jeseni 1963. leta.
Spomin nanje ni usahnil, ponovno je oživel v 90-ih letih. Takrat se je izoblikoval pojem t.i. Pogubljenih vojakov (‘Żołnierzy Wyklętych’), to področje so začeli raziskovati zgodovinarji. Na Poljskem praznujemo dan spomina t. i. Pogubljenih vojakov od leta 2011.
Urad tiskovnega predstavnika
Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Poljske