Poljska v Sloveniji

Ko je 1. septembra 1939 izbruhnila II. svetovna vojna, ni bila samo Poljska evropska država z največjim število Judov, temveč je bila tudi njena prestolnica Varšava evropsko mesto z največjim številom Judov: okoli 360.000 ali skoraj tretjina prebivalcev takratne Varšave. Takoj po začetku okupacije so Nemci na Poljskem uvedli najokrutnejši in najstrožji okupacijski sistem, ki je poljskim državljanom odvzel vse državljanske pravice in jih popolnoma oropal sredstev za preživetje in prihrankov. Državljanom judovskega porekla je odvzel tudi vse človekove pravice, sčasoma pa tudi pravico do življenja. Judje so od 8. oktobra 1939 zapirali v gete. Najprej so nastali manjši geti, tako so bili v bližini Varšave ustanovljeni manjši geti v Otwocku, Wołominu, Piasecznu, Pruszkówu.

 

16. novembra 1940 je bil v Varšavi ustanovljen največji geto. Mesto je bilo razdeljeno na dva dela. Nemci so izvedli veliko preselitveno akcijo. Družine so izgubile sosede, prijatelje in bližnje, ki so ostali zaprti za zidom. Bil je zadnji korak pred fizičnim iztrebljanjem. V varšavskem getu je bilo zaprtih okoli 450.000 Judov, kar je seveda več kot je bilo Judov v Varšavi pred začetkom vojne, saj so vanj pripeljali tudi Jude iz getov okoli Varšave, pa tudi iz nekaterih mest iz območja takratnega Nemškega rajha. Prav zato je poleg Auschwitza, kjer je umrlo okoli 1 milijon Judov, Varšava najbolj znano prizorišče holokavsta. Njegova posledica je bilo tudi uničenje pomembnega dela poljske kulture, kar je bilo še en pomemben cilj Nemcev.

 

Poljska podtalna država, ki je nastala kmalu po nemški in sovjetski okupaciji Poljske, je takoj zatem začela organizirati pomoč državljanom judovskega porekla. Zaradi množičnih usmrtitev judovskega prebivalstva, ki so se začele v drugi polovici leta 1941, je bil ustanovljen Svet za pomoč Judom, ki je deloval pod vzdevkom "Żegota", z namenom, da reši čim več Judov. Predvsem otrok. Ena od junakinj "Żegote" je bila Irena Sendler (1910, Varšava-2008, Varšava), ki je osebno rešila na stotine otrok iz varšavskega geta.

 

V varšavskem getu je do začetka deportacij umrlo zaradi lakote in bolezni več kot 100.000 ljudi. Med 22. julijem in 12. septembrom 1942, torej v času največje deportacije ali t. .i. Großaktion Warschau, so v getu ubili okoli 10.000 ljudi, iz njega pa odpeljali okoli 250.000 ljudi v uničevalno taborišče Treblinka in jih tam ubili ter okoli 11.500 ljudi v delovna taborišča. Ne nazadnje, je prav ob likvidaciji varšavskega geta med 19. aprilom in 16. majem 1943 izbruhnil upor, ki je najbolj znani primer judovskega aktivnega odpora proti holokavstu. Toda Varšava je tudi mesto, kjer se je med vojno s pomočjo someščanov skrivalo nič manj kot 28.000 Judov in kar se sliši skoraj neverjetno, kar 11.500 ali okoli 40 % jih je preživelo in to tudi kljub varšavski vstaji leta 1944 med katero so Nemci pobili več kot 200.000 civilistov.

 

Zato ne preseneča, da je Poljska država z največjim številom pravičnikov med narodi: kar 7.112 Poljakov (ali več kot četrtina vseh podeljenih) je do začetka leta 2020 dobilo to izjemno priznanje. Ta številka pa vendarle ne odraža dejanskega stanja. Ocenjuje se, da je bilo v povprečju potrebno za skrivanje enega Juda angažiranih približno deset Poljakov. Takšno delovanje je zahtevalo največjo previdnost in se je izvajalo v največji tajnosti, kajti vsaka pomoč, celo ponujena rezina kruha ali skodelica vode, je bila kaznovana s takojšnjo smrtno kaznijo ne samo tistega, ki je pomagal, pač pa tudi njegove družine. Znamenit primer Poljakov, ki skrivali Jude, je družina Ulma: oče Józef, mati Wiktoria ter šest otrok - Stasia, Basia, Władziu, Franuś, Antoś in Marysia, iz vasi Markowa blizu Rzeszówa na jugozahodu Poljske. Skrivali so osem Judov iz družin Szall in Goldman. Ko so 24. marca 1944 nemški žandarji odkrili skrivališče, so najprej usmrtili vse Jude, nato pa še družino Ulma: starša in sedem otrok, tudi najmlajšega rojenega neposredno po smrti matere. Kljub temu je v tej vasi vojno preživelo 20 drugih Judov. Žal niso judovske begunce in njihove pomagače ogrožali samo okupatorju temveč tudi nekateri Poljaki bodisi kot kolaboranti, bodisi kot izsiljevalci. Poljska podtalna država je izsiljevalce in kolaborante, ki so izročali Jude, kaznovala po sodbah podtalnih sodišč s smrtno kaznijo, ki so jih izvrševali vojaki poljske Domovinske armade (Armia Krajowa).

 

Do nedavnega je bilo v Sloveniji povsem neznano, da je bil pri vseh teh znamenitih dogodkih aktivno udeležen tudi Slovenec France Punčuh (1902, Gornji Logatec-1944, Varšava). V Varšavi je živel od leta 1923, ko se je vpisal na Visoko trgovsko šolo v Varšavi. Leta 1927 je na njej diplomiral ter se naslednje leto kot dnevničar zaposlil na Poslaništvu Kraljevine Jugoslavije v Varšavi. Leta 1935 je na dal odpoved na jugoslovanskem veleposlaništvu in v Varšavi odprl trgovinsko zastopstvo za nemške pisalne stroje. Medtem se je leta 1931 v Ljubljani poročil s poljsko Judinjo Janino Glocer (1905, Varšava-1997, New York) in kmalu se jima je rodil sin Andrej (1933, Varšava-2011, London). Leta 1937 je bil imenovan za častnega vicekonzula Kraljevine Jugoslavije v Varšavi.

 

Po nacistični okupaciji Poljske je Punčuh najprej moral zaščititi svojo ženo in sina, ki sta sodila po predpisih nemških okupacijskih oblasti v kategorijo Judov. Že pred koncem leta 1939, ko so popisali premoženje Judov, je nekaterim Judom pomagal tako, da je od njih prevzel premoženje, ki bi sicer bilo zaplenjeno. S tem je tem Judom omogočil, da so potem, ko so pobegnili iz geta, s pomočjo lažne identitete in/ali skrivanjem preživeli v arijskem delu Varšave.

 

Morda je Punčuh kot diplomat kraljevine Jugoslavije sodeloval tudi pri prenosu prvega poročila poljskih podtalnih oblasti o uničevanju Judov. To poročilo, ki ga je v začetku leta 1940 napisal znameniti Jan Karski (1914 Łodz - 2000,Washington) so namreč poslali iz Varšave v Beograd uslužbenci jugoslovanskega predstavništva v Varšavi. V Beogradu so poročilo predali poljskemu veleposlaništvu, od tam pa je potovalo naprej.

 

V času obstoja geta je Punčuh s hrano oskrboval nekatere Jude, še posebej pa je bila pomembna njegova pomoč za edino judovsko bolnico Czyste. Potem, ko je po 22. juliju 1942 postalo jasno, da bo geto uničen, je s podkupovanjem omogočil nekaterim Judom, da so pobegnili iz geta. V več primerih je begunce skrival v svojem stanovanju v večstanovanjski zgradbi na ulici Bagatela 10, ki je bilo sicer v neposredni bližini sedeža nemške policije, ali pa v svoji primestni vili na ulici Potulickich 8 v kraju Konstancin. Andrej Punčuh se je kasneje spominjal: »Od let 1940/41 pa do varšavske vstaje leta 1944 so bili v naši hiši ves čas gostje, ki so ostali za nekaj dni, dokler se ni našlo skrivališče za njih. Nikoli nisem vedel, kako jim je ime ali kam gredo. Tako je bilo bolj zanesljivo za primer, če bi nas aretirali. Moj oče je imel zaradi svojega podjetja ustrezne finančne vire, da je beguncem pomagal denarno, pa tudi da je izplačeval izsiljevalce.« Vsaj v enem primeru septembra 1943 je France Punčuh sodeloval pri rešitvi dveh Judinj celo iz nemškega zapora. 9. septembra 1944, torej v času varšavskega upora, je bil France Punčuh ubit pred zgradbo na ulici Sienkiewicza 4 v središču Varšave.

 

Po trenutnem stanju raziskovanja je znanih več kot 20 Judov, ki jim je je v letih 1939-1944 tako ali drugače pomagal Punčuh. Pri tem je sodeloval s številnimi Poljaki, ki so brez vprašanj reševali človeška življenja. Vsaj dva Punčuhova sodelavca sta znana z imenom in priimkom: Genowefa Olczak (1913, ?-2008, ?), pravičnica med narodi od leta 1981, in Stefan Badowski (1909, ?-1989, ?), pravičnik med narodi od 1984. Punčuh je bil leta 2004 razglašen za pravičnika med narodi, prvotno sicer kot eden izmed srbskih, od leta 2013 pa kot eden izmed 15 uradno priznanih slovenskih pravičnikov.