Poljska v Sloveniji

Poljsko ustavno sodišče je sedmega oktobra razsodilo, da so nekatere določbe in sodne odločbe Evropske unije v nasprotju s poljsko ustavo. Unija zdaj očita Poljski, da krši svoje zaveze do Unije …

Z vstopom v Evropsko unijo smo se zavezali, da bomo reorganizirali pravosodni sistem in to tudi počnemo. Reorganizacija sodstva je v pristojnosti posameznih držav, ne v pristojnosti Unije. Spremembe, ki jih uvajamo, so poleg tega v skladu s poljsko ustavo. Le-ta pa ima na Poljskem prednost pred zakoni ali odločbami Unije. To ni samo poljska »posebnost«, takšno je stanje v večini ostalih držav. O tem je govor v odločbah ustavnih sodišč Nemčije, Francije, Španije, Danske, Latvije in Italije. Seznam je dolg. Poljsko ustavno sodišče je z razsodbo z dne 7. oktobra 2021 zgolj potrdilo mnenja iz let 2005, 2006 in 2010, ko so sestavo ustavnega sodišča Republike Poljske ter takratne vlade močno podpirale Evropska komisija, največje politične skupine v Evropskem parlamentu pa tudi posamezne vlade, kot npr. na Nizozemskem ali v Nemčiji. S pristopom k Uniji se namreč nismo zavezali, da bo poljski pravni sistem podrejen evropskemu pravu. To zavezo je potrdila tudi odločba ustavnega sodišča 7. 10. 2021. To je jasno, kajti izhaja iz pristopne pogodbe. Drži, zakoni Evropske unije ali pa tudi mednarodni zakoni imajo prednost pred nacionalnimi, a samo na področjih, kjer je bilo to dogovorjeno z mednarodnimi sporazumi. Nikakor pa niso nadrejeni ustavi. Organizacija sodstva je v izključni pristojnosti Poljske, s tem ne kršimo nobenih obveznosti, za katere smo se zavezali s pristopom k Uniji.

Zakaj torej evropske institucije zganjajo hrup, če ne gre za kršitve sporazuma?

Očitno gre za zlorabo evropskih institucij za obračun z vlado, katere politika ni po volji bruseljskim elitam, ki niso te odločbe poljskega ustavnega sodišča niti prebrali.To ni prvi primer, da je poljsko ustavno sodišče odločilo, da ima poljska ustava prednost pred zakoni in odločbami evropskih institucij. Tako je bilo razsojeno v več primerih, v letu 2005, letu 2006 in v letu 2010. In tedaj ni bilo nobenega razburjenja ali napadov. Profesor Marek Safjan, ki je bil leta 2005 predsednik poljskega ustavnega sodišča, je bil kasneje brez težav imenovan za sodnika na evropskem sodišču. Zanimivo pa je, da je zdaj, ko je v evropski instituciji, popolnoma spremenil svoje prepričanje in zagovarja nadrejenost evropskih zakonov nad poljsko ustavo.

Kolikor mi je znano, mnoge druge države menijo, da imajo njihove ustave prednost pred zakoni in odločbami Evropske unije, nedavno sta bila dva takšna primera, eden v Nemčiji in drugi v Franciji?

Nemčija ima že celo vrsto razsodb, v katerih njihovo ustavno sodišče daje prednost nemški ustavi pred odločbami ali sodbami evropskih institucij. Pri Nemčiji gredo te sodbe desetletja nazaj, tja v zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Podobno je s Francijo, pa z Italijo. In tudi več drugimi državami: Španija, Češka, Romunija, Danska …

Ne spomnim se, da bi v teh primerih, za večino nismo v javnosti niti slišali, kdaj prišlo do kakšnega posebnega razburjenja, kaj šele do groženj s sankcijami?

Drži, nobenih groženj ni bilo, nobenega zgražanja ali pritiskov. Evropske institucije so preprosto sodbe ustavnih sodišč vzele na znanje, umaknile sporne odločbe ali pa jih preprosto niso izvajale in jih prepustile pozabi.   

V primeru Poljske pa se zdi, da želijo iti na polno, grozijo vam z odvzemom sredstev iz evropskih skladov, če se ne uklonite …

To je ena od oblik pritiska, pri kateri je potrebno izpostaviti, da zanjo ni prav nobene osnove. Za začetek, kot rečeno, Poljska ne krši prav nobenega določila pristopne pogodbe k Evropski uniji, nobene zaveze, ki smo jo sprejeli s tem pristopom. Poleg tega ni prav nobenega določila, po katerem bi lahko Unija zaustavila izplačevanje dogovorjenih sredstev. Gre zgolj za obliko pritiska na našo državo in njeno vlado. Nekatere vlade, nekateri krogi v Bruslju, nekateri politiki pač nasprotujejo politiki poljske vlade in izkoriščajo evropske institucije, da bi jo ovirali. Ne pozabimo besed vidne nemške političarke, ki je izjavila, da »bomo sestradali Poljsko«. Te izjave pri nas ne zvenijo dobronamerno. Jasno je torej, da gre zgolj za obliko političnega pritiska na našo državo.

Nekateri politični krogi, predvsem v Bruslju, tudi pretijo, da bodo aktivirali sedmi člen Evropske pogodbe in odvzeli Poljski glasovalne pravice. Verjetno bodo Višegrajci, Slovenija in morda še kdo proti tako radikalni potezi Bruslja?

Aktivacija sedmega člena pogodbe ne bo tako lahka, kot si morda nekateri predstavljajo. Še enkrat, Poljska ne krši nobenih zavez, ki izhajajo iz pristopne pogodbe, ne krši nobenih mednarodnih ali kakršnihkoli drugih zavez, ki jih je sprejela. Za aktivacijo omenjenega člena in odvzem glasovalnih pravic torej sploh ni nobene podlage. Že zato bi morale druge države takšno potezo zavrniti, če bi do nje prišlo. Drži tudi, da ima Poljska prijatelje, ki bi jo podprli, tako, da bi bil predlog aktivacije, za katerega je potrebno soglasje vseh ostalih članic unije, zavrnjen. Tega se verjetno zavedajo tudi tisti, ki izvajajo pritisk na Poljsko, zato menim, da do predloga za odvzem glasovalnih pravic Poljski sploh ne bo prišlo. Bo pa to grožnja, ki jo bodi tisti, ki jim poljska politika ni povšeči, pogosto omenjali, ne da bi jo dejansko uresničili.  

Se vam ne zdi, da so evropske institucije precej pristranske do držav izza nekdanje železne zavese?

Mislim, da gre za nekakšno podzavestno patroniziranje. Češ, da zahodne države nekako 'po defoltu' delujejo v skladu z vladavino prava, medtem ko nekdanje komunistične države ne. In zato jim je treba stalno pridigati. In iz tega stalnega pridiganja, v katerem sodelujejo tudi evropske institucije, nevladne organizacije in veliki mediji, se lahko ustvari vtis, kot da so glavni problem Evrope Poljska in ostale srednje- in vzhodnoevropske države. Največje težave pa so energetska kriza, strateška avtonomija ter varovanje zunanjih meja Evropske unije. To so realne grožnje!

Da se s tem »problemom« prikrije spodrsljaje Unije, denimo katastrofalen fiasko pri odzivu na pandemijo kitajskega virusa?

Delno, vendar to ni osrednja težava. V Evropi obstaja dokaj močna politična struja, ki si želi federalizacijo Evropske unije, centralizirano vodenje iz Bruslja. Takšna politika sicer nima večinske podpore ne v »starih članicah« in tudi ne v novih. V nekaterih državah so imeli o tem posvetovalne referendume in predlogi za federalizacijo Evrope so bili gladko zavrnjeni. Zato tisti, ki si želijo centralno vodeno federalno Evropo, ne pomišljajo več, da bi to uvedli neposredno prek referendumov, pač pa to počnejo bolj prikrito, tako rekoč skozi zadnja vrata. Vzvodi za federalizacijo in centralizacijo Evrope tičijo v evropskih zakonih, v sodbah evropskega sodišča, resolucijah … Vse se seveda predstavlja kot korake, ki bodo privedli do večjega napredka, boljše pravičnosti, višje ravni civilizacije in večjega blagostanja Unije. In zato se tiste, ki temu nasprotujejo, torej Poljsko ali ostale srednjeevropske države, prikazuje kot problem, kot oviro, ki nasprotuje napredku, blagostanju in pravičnosti. Ali če hočete –  kot tiste, ki so manj razviti, razgledani, civilizirani. 

Lep primer stigmatizacije – zaostali, ki se upirajo napredku in jih je zato treba prisiliti, da uvidijo širše dobro …

Tako nekako. Pri tem bi pa omenil, da imamo Poljaki dolgo parlamentarno tradicijo, ki sega v šestnajsto stoletje – precej dlje, kot nekatere druge parlamentarne tradicije, na primer v Franciji ali Nemčiji. Tudi ustavo smo imeli veliko prej kot te države; nekateri naši zakoni iz tistega časa predstavljajo temelj današnjih pravic glede tolerance in enakosti, kakršne poznamo v Evropi …

Zakon o verski toleranci iz 1572, 1573?

Drži, Varšavska konfederacija iz leta 1573. Zakon o verski toleranci je zagotavljal brezpogojni in večni mir vsem posameznikom, ne glede na njihovo veroizpoved; s tem zakonom so bile drugače verujočim, nekatolikom, zajamčene enake možnosti, kakršne so imeli katoliki, ter varstvo države. Obenem je zakon svetnim oblastem onemogočal podpiranje duhovščine pri verskih preiskavah. Imamo torej dolgo zgodovino vladavine prava in parlamentarne tradicije. Imamo pa tudi zgodovinski spomin, ki nas opominja, kaj se lahko zgodi, če se začnejo močne sosednje države vmešavati v našo parlamentarno delovanje in našo ustavno ureditev. Za nas se to ni dobro končalo.

Mislite s tem na delitve Poljske v letih 1772-1795?

Da, pritiski močnih sosed za spremembe naše ustavne ureditve so privedle do notranjega spora, razkola in končno do propada države. Poljsko so si razdelile sosednje velesile in za več kot stoletje je naša država izginila z zemljevida. Zaradi tega ne bomo dopustili nikomur, da bi nas silil v spremembo ustavne ureditve. Naši ljudje so sprejeli ustavo in naša odgovornost je, da jo ohranimo močno.

Ampak zaradi vaše obrambe ustave pred pritiski od zunaj vas obtožujejo, da se proti Evropski uniji, celo sovražni do nje?

Mi niti slučajno nismo proti Evropski uniji, še manj, da bi bili do nje sovražni. Zahtevamo pa transparentnost postopkov in enakost. Nasprotujemo uvajanju politik skozi zadnja vrata, nasprotujemo pritiskom - odkritim ali prikritim - na države članice, nasprotujemo enostranskim spreminjanjem pravil in zavez. Nasprotujemo temu, da bi o nas odločali neizvoljeni birokrati, ki se jim ni treba nikogar bati in ne nosijo posledic za odločitve, ki jih sprejemajo. In zahtevamo enako obravnavo, enak odnos do vseh članic Unije.  

Ampak nekateri Poljsko obtožujejo, da pripravlja »polexit«, izstop iz Evropske unije?

Te obtožbe so popolnoma brez osnove, Poljska in Poljaki nimajo nobenega namena izstopiti iz Evropske unije. Podpora Evropski uniji na Poljskem znaša kot 80 % in je med najvišjimi v Evropi. Na zahodu EU je podpora uniji znatno manjša od 50 %. Evropska unija je nekaj najboljšega, kar lahko imamo, zato delujmo tako, da jo okrepimo in naredimo pravično za vse naše državljane. Ni Poljska tista, ki bi uničevala Evropo, slabijo jo evrokrati in neodgovorni politiki.