Poljska v Sloveniji

'Na Poljskem leži mesto, ki mu pravimo Krakov. V Ljubljani je predel po imenu Krakovo. Po Varšavi vodi ulica, ob kateri se je razvila cela mestna četrt,  poimenovana Krakowskie Przedmieście, torej Krakovsko predmestje, ki je kulturno središče in ogledalo veličine obdobja Republike. Tudi ljubljansko Krakovsko predmestje se ponaša s številnimi hišami, ki ohranjajo prenekatero skrivnost. Potemtakem oba – tako poljski kot slovenski Krakov – že sama po sebi pestujeta véliko skrivnost. Del te zagonetke predstavlja knez Krak oziroma Grakh, ki prihaja iz Karantanije. Kaj se skriva za to neznanko? Ali smo del te skrivnosti?'  - je svoje predavanje pričel veleposlanik dr. Krzysztof Olendzki 

Krakov in Krakovo – poljsko-slovenski prostor mita ali resnice

oziroma. Kako z rahločutnostjo govoriti o zgodovini

Neuradni prevod/povzetek predavanja veleposlanika Republike Poljske dr. Krzysztofa Olendzkega

četrtek, 5. maja 2022, ob 10.45, Modra soba (5. nadstropje) Filozofske fakultete

 

Na Poljskem leži mesto, ki mu pravimo Krakov. V Ljubljani je predel po imenu Krakovo. Po Varšavi vodi ulica, ob kateri se je razvila cela mestna četrt,  poimenovana Krakowskie Przedmieście, torej Krakovsko predmestje, ki je kulturno središče in ogledalo veličine obdobja Republike. Tudi ljubljansko Krakovsko predmestje se ponaša s številnimi hišami, ki ohranjajo prenekatero skrivnost. Potemtakem oba – tako poljski kot slovenski Krakov – že sama po sebi pestujeta véliko skrivnost. Del te zagonetke predstavlja knez Krak oziroma Grakh, ki prihaja iz Karantanije. Kaj se skriva za to neznanko? Ali smo del te skrivnosti?

Najstarejša knjiga, ki jo je napisal poljski avtor, je „Poljska kronika” (v poljščini: „Kronika polska”). Mojster Wincenty, imenovan Kadłubek, je ob prelomu dvanajstega v trinajsto stoletje napisal pripoved o zgodovini naše države. V zgodovino se je zapisal kot prvi tvorec poljske književnosti. In kar je še posebej zanimivo, je to, da je v prvi kroniki Poljske, ki jo je spisal Poljak (prva je delo Anonima, imenovanega Gallem), Wincenty Kadłubek opisal takó življenja zgodovinskih osebnosti, vladarjev, kot tudi bitja, o katerih pripovedujejo legende: to so Krak, Wanda ter zver »vsežer«, danes poznana kot Zmaj z gradu Wawel ali pa kot Krakovski zmaj.

Že o samem mojstru Wincentyju lahko rečemo, da je njegova življenjska zgodba zavita v tančico skrivnosti. Bil je eden izmed največjih učenjakov svojega časa, najverjetneje se je šolal v Parizu in v Bologni. Desetletje je bil krakovski škof, pozneje pa je v nepojasnjenih okoliščinah odstopil s položaja in je zadnja leta svojega življenja preživel v cistercijanskem samostanu v Jędrzeżowu v bližini Krakova. Umrl je leta 1223 kot svetnik.

In taisti mojster Wincenty Kadłubek kar naravnost pove, da je do nastanka Poljske prišlo po zaslugi »Slovenca« s Koroške, kneza Kraka, katerega ime pisec zapiše tudi kot Grakh. Naj bo tako ali drugače – oziroma, kot pravijo Italijani »anche se non e vero e ben trovato« –  čeprav morda ni res, zveni pa lepo.

Kadłubek nam predstavi mitski razgovor med dvema izjemno pomembnima zgodovinskima osebnostma, ki sta dejansko živeli in sta imeli velikanski vpliv na družbeno-politično dogajanje za časa njunih življenj. To sta bila Jan – ki je bil škof v Krakovu in nadškof v Gnieznu ter Mateusz  – škof v Vroclavu. Čas: konec dvanajstega stoletja. Razpravljata o začetkih poljske države, ki segajo daleč v zgodovino – do pripovedi o davnih časih in ljudstvih, ki so naseljevala ozemlje Poljske. Govori o Galcih, Rimljanih, Vandalih. Ampak nad vsem smo »mi«. »Mi« smo Slovani, Poljaki. Enotnost, ki se razprostira na ozemlju današnje Poljske, pa obsega tudi Slovenijo ter področja v današnji Italiji in Avstriji, na katerih tudi danes živijo Slovenci.

Kadłubek nadalje pripoveduje o vladarju Kraku s slikovitim orisom pokončanja zmaja – zveri, ki je žrla vse povprek, strašnega bitja, ki je preziralo ljudi. Mojster Wincenty opisuje Krakova dejanja z naslednjimi besedami: »Ne sme nas namreč skrbeti naše lastno ozdravljenje, kadar nam vsem skupaj preti nevarnost.« O tem piše čisto tako, kakor da nam bi želel povedati, kakšno držo naj zavzamemo ob zločinskem napadu Rusov na Ukrajino. Krak je zmaja pokončal zmaja z ukano. Okrepil je državo, ustanovil mesto Krakov in osnoval temelje svobode, izpostavlja Kadłubek.

O Krakovi hčeri pa:

»Ljubezen do pokojnega vladarja je bila tako velika, da je zajela senat, veljake in celotno ljudstvo, ki so njegovi edini hčeri, Wandi po imenu, poverili oblast po očetu. Vse je prekašala tako po lepoti kot po milini. Tako da bi človek sodil, da narava, ki jo je [z vsemi temi darovi] obdarila, ni bila zgolj darežljiva, temveč razsipna. Tudi najbolj preudarni izmed razsodnih so se čudili njenim napotkom in najbolj okrutne izmed sovragov je njen pogled omehčal.« A dovolj bodi o Wandinih krepostih in zaslugah. Vrnimo se raje k mojstru Wincentyju. 

Kadar se sprehajam po ljubljanskem Krakovem in opazujem mimoidoče, se pogosto se spomnim tega odlomka, ko je Krak ubil zmaja. Tisto Zver, ki žre vsevprek. Zmaj je simbol Krakova od zdavnaj. Ta legenda se je močno zasidrala v zavest ljudi vsaj do osemnajstega stoletja. Zmaj pa je tudi simbol Ljubljane. Ljubljane, pa tudi drugih slovenskih mest, še posebno tistih na Gorenjskem. Tako se s svojimi zmaji na primer ponašata Škofja Loka in Kranj. V slovanski mitologiji je zmaj pogosto simbol vode ali pa nadnaravnega ognja, četudi sam ne bruha ognja. Zato ni nič čudnega, da ga pogosto videvamo v mestih, skozi katere teče reka, okrog in okrog pa močvirje. Tako kot v Krakovu in v Ljubljani.

V Krakovu ubije zmaja knez Krak. V Ljubljani je zver ubil mitski junak Jazon, ki se je s svojimi Argonavti prebil do naselbine ob Ljubljanici. Oba sta starodavna junaka, potopljena v globeli zgodovine. V obeh primerih je govor o tem, da sta obe mesti stari in njuni preteklosti presegata horizont zgodovine. Basni in legende, povezane s podobo zmaja – krvoločnega, pretkanega in brezkompromisnega, so izgrajevale predstave prebivalcev Krakova in Ljubljane. Do dandanašnjega dne so zmaji na Poljskem ohranili svojo povedno simboliko samo v Krakovu, v Sloveniji pa v Ljubljani. Krak in Zmaj sta mitološka elementa, ki povezujeta Krakov in Ljubljano, zlati zato, ker je beseda krak oziroma krakovo têrmin, s katerim označujemo močvirnato področje. Vendar se ta mitologija močno naslanja na raziskovanja resničnosti. Stanisław Szukalski, samosvoj poljski kipar in vizionar je od tridesetih let prejšnjega stoletja  ustvarjal svoj svet, ki ga je dojemal kot prostor v izginjajočem slovanskem svetu. V kiparstvu je ustvarjal sodobno mitologijo slovanskih zmajev. Prav o tem pripoveduje zadnji film Leonarda di Capria, ki ga je pritegnila skrivnostna mitologija podob slovanskih zmajev. V svetovni popkulturi ne tlakujejo poti le kitajski zmaji. Slovanski zmaji vedno pogosteje navdihujejo množične predstave kultur, tako kot na primer v priljubljenih računalniških igricah, ki nastajajo prav v Srednji Evropi, vodilni na tem področju. Kajti slovanski zmaj navdihuje. In čeprav pripoved o njem morda ni najbolj točna, je vendar čisto resnična.

Prešernov »Krst pri Savici« je epsko-lirska pesnitev, ki črpa iz resničnih dogodkov. Pokristjanjevanje Slovanov na Koroškem, Karantanije ter severne Italije je potekalo pred pokristjanjevanjem Poljske. Delovanje učencev Cirila in Metoda na ozemlju današnje Slovenije je v veliki meri vplivalo na vzpon krščanstva na nekdanjem ozemlju Rimskega cesarstva, kamor so se naselili in inkulturirali Slovani. Bilo je vzgib za ponovno združitev Evrope, ki se je dopolnilo z vstopom Slovenije in Poljske v Evropsko unijo leta 2004.

Vendar pa je napor Germanov – Nemcev, torej nemih – ki niso nič govorili, temveč so se sporazumevali na najbolj očiten in učinkovit način, s pomočjo brutalne sile, je celo do danes vplival na podobo slovenske pa tudi poljske kulture. »Nemško« grožnjo je po našem kronistu Kadłubku je zelo dobro poznala hči ustanovitelja Krakova, kneginja Wanda, ki se ni hotela omožiti s snubcem Nemcem. Raje se je vrgla v valove reke Wisłe. Ni želela, da bi Nemec – ta nemi človek, ki ničesar ne razume – vladal njenim podložnikom. Podobe iz bajk se ponovno prepletajo z dogodki, katerih avtentičnost poskušamo podpreti z zgodovinskimi raziskavami. Zaradi pomanjkanja virov nam služijo kot mogoče sredstvo posredovanja, prenosnik, dejstev, iz katerih ostalin poskušajo ustvarjati podobe tako zgodovinarji kot pesniki.

V letu 968 je na Poljsko prišel prvi katoliški škof, Jordan. Med številnimi teorijami, povezanimi z njegovim izvorom, mnogi sledijo hipotezi, da je bil Slovan, in sicer »Slovenec«, z ozemlja Oglejskega patriarhata. Njegova največja zasluga je bila povezava nove, krščanske Poljske z Oglejem, in še naprej, z Italijo. Vezi z Italijo pa ne predstavlja le krščanstvo, temveč tudi globoka republikanska tradicija. Te vezi Poljske z Rimom v veliki meri segajo dlje od religije. Gre za način razmišljanja o politiki, o državi. O republiki. O odgovornosti in části. Slovenija je povezala Krakov in Poljsko z Rimom –  temeljem Evrope.

Na Poljskem je republikanizem obrodil sad v šestnajstem stoletju z nastankom kraljevske republike – Presvetle republike obeh narodov. Središče, v katerem se je rodila, dozorevala in oblikovala republikanska misel, je bila Akademija, pozneje tudi Univerza v Krakovu, ki je bila tesno povezana z univerzama v Bologni in Padovi. Na tem mestu pa se moramo ustaviti: poti, ki povezujejo Krakov s Padovo in Bologno, potekajo prek Celja, Ljubljane, Vidma in drugih slovenskih mest. Slovenci so pogosto posredniki tega pretoka misli in idej.  Spomnimo se samo Primoža Trubarja, vélikega intelektualca in slovenskega izdajatelja. Dolga leta je bil v stiku s številnimi poljskimi učenjaki in je gradil temelje srednjeevropskega protestantizma. Krakov in Ljubljana ponovno povezuje skupna vizija republike. Ta uvid je prisoten tudi v Kranjskem deželnem zboru. Ponovno se pojavi, in sicer na neobičajen način, v parlamentu cesarstva na Dunaju. Ob koncu devetnajstega stoletja smo bili priča poljsko-slovenskemu sodelovanju za zahodnoslovansko stvar. Politični in kulturni enotnosti Srednje Evrope, pri čemer tu ne gre za tako imenovano Mitteleuropo ali za panslavizem – gre za Srednjo Evropo.

»Bella gerant alii, tu felix Polonia et tu felix Slovenia nube,« bi lahko rekli, ko spremljamo vezi, ki povezujejo Poljsko in Slovenijo; natančneje vladanje Celjskih grofov, ki so do polovice petnajstega stoletja vladali precejšnjemu delu Slovenije. Mnoge žene iz rodbine Piastov so se omožile z grajskimi iz Celja. Mnogi poljski plemiči so si za žene vzeli hčere celjskih grofov. Władysław Jagiełło, zmagovalec nad križarji v bitki pri Grunwaldu, Veliki litovski knez in kralj Poljske, se je pravzaprav moral oženiti z Ano Celjsko, saj je – med vsemi ženami pa tudi možmi – prav ona imela največjo pravico, da zasede poljski prestol. Vse to nam govori o pomenu Slovenije, kakršnega je imela za Poljsko. Prav ta vzajemna rahločutnost – kajti navadno se z njo srečujemo v zakónu (kar pa, na žalost, ne velja za zakonsko zvezo Jagiełła in Ane) – se je pojavljala tudi v poznejših stoletjih. Mnogo iz poljskih in kranjskih aristokratskih rodov in plemičev je stkalo skupne vezi. Še posebno opazne so postale po habsburški zasedbi Galicije ob koncu osemnajstega stoletja. Zbirka Narodne galerije v Ljubljani hrani kar nekaj portretov poljskih žena tukajšnjih veljakov. V tistem času je bil Krakov zagotovo priča številnim porokam. In te slavne žene so bile gotovo tudi rahločutne pripovedovalke … Zgodbe o njihovi deželi, o krajih, od koder so izšle, pa so najlepše.

Vendar zakaj govoriti zgolj o pripovedovalkah? Ali ni bil najbolj rahločuten pripovedovalec o slovenstvu Emil Korytko? On, ki je bil najbolj zvest poslušalec in zbiralec slovanskih pesmi. Pozoren in občutljiv mladenič, navdušen nad verzi Franceta Prešerna. Korytko je bil iz Lvova; vendar pa je Krakov predstavljal temelj državnosti, skozi stoletja je bil glavno mesto države in kot tak je v Korytkovem dojemanju slovenskih dežel, ki so blizu Poljski in do katerih je bilo treba gojiti ljubeč odnos, imel osrednjo vlogo. 

Danes je Lvov (Lviv) v Ukrajini. Mesto upanja za tisoče Ukrajincev, ki bežijo pred ruskimi zločini. Pred barbarstvom ruskih žandarjev in sovraštvom Rusov; pred sovraštvom, s katerim se napaja nacionalizem, in prepričanjem o lastni večvrednosti. Krakov in Lvov zelo tesno sodelujeta. Mnogi dostavljajo zdravila in hrano; prostovoljci vsak dan proti Lvovu odhajajo z vlaki, z avtobusi, s tovornjaki in z osebnimi avtomobili, vračajo se z bolnimi in nemočnimi ljudmi. Sirotami. Žrtvami posilstev in drugih ruskih grozodejstev. V teh razmerah neprenehoma prihaja v Lvov in v Krakov pomoč iz Ljubljane. Ta pomoč ni zgolj izraz sočutja in empatije. To je predvsem izraz vezi, ki so se tkale že stoletja. Gre za bratstva, za sposobnost videti potrebe ter se zavezati, da bomo delali dobro – da bomo skrbeli za potrebne pomoči ter jih varovali pred hudim.

V takih trenutkih, v kakršnih smo se znašli sedaj, v časih vojne, se je dobro vrniti k besedam Grakha oziroma Kraka, našega skupnega mitskega prednika, ki nam jih polaga mojster Wincenty Kadłubek: ʺPotem spregovori Krak; da smešno je pohabljeno govedo, brezglavi človek; prav táko je telo brez duše, prav táka je svetilka brez svetlobe, prav tak je svet brez sonca – kot država brez kralja. Ker duša vdihne dejanjem pogum; svetloba razjasni stvari; in končno – sonce nas uči, naj vsem pošiljamo žarke dobrih del. S temi žarki, kot z najlepšim bogastvom, ozaljšan je diadem na kraljevi glavi: tako, da na čelu blešči se velikodušnost, na zatilju previdnost, na obeh straneh pa sevata mogočna soja poguma briljanta.ʺ

Potemtakem se vprašamo, kdo naj bo kralj? Na to vprašanje ni znanstvenih odgovorov. Na to vprašanje si mora odgovoriti vsak sam. Najsibo v Krakovu ali pa v Ljubljani.

Krzysztof Olendzki

Veleposlanik Republike Poljske

 

P.S. Predavanju je sledilo odprtje razstave »Pozorna pripovedovalka – Sodobne poljske avtorice v slovenskih prevodih«.

Razstava bo v avli FF na ogled do konca maja 2022.

Vljudno vabljeni!