Poljska v Sloveniji

1. Slovenija letos praznuje 30 let samostojne poti. Med prvimi je našo državo priznal Sveti sedež. Sveti Janez Pavel II. je imel poseben čut za države, ki so bile del komunističnega režima. Kako vidite, spoštovani gospod veleposlanik Krzysztof Olendzki, njegovo vlogo pri rušenju te ideologije?

Krzysztof Olendzki: Za Poljake je bila Slovenija od nekdaj realna in neodvisna entiteta. Povezuje nas veliko stvari. Že princ Krak, ki po legendi velja za ustanovitelja mesta Krakov, naj bi izviral iz vaših krajev. V 14. in 15. stoletju so bili grofje Celjski zavezniki poljskih kraljev. V 19. stoletju smo si Poljaki in Slovenci skupaj prizadevali za krepitev svoje slovanske identitete v okviru Habsburške monarhije. Pomemben poljski jezikoslovec Andrzej Franciszek Kucharski je leta 1828 dokazal, da so Slovenci poseben slovanski narod, ki ima svojo identiteto, jezik in kulturo. Od leta 1935 je v Ljubljani deloval poljski konzulat. Zaradi vsega tega smo slovensko razglasitev neodvisnosti Poljaki pozdravili z veseljem, kot nekaj naravnega in dolgo pričakovanega.

Karol Wojtyła se je kot kardinal in krakovski nadškof globoko zavedal posebnosti Slovenije, saj je imel živo v spominu tesne vezi med krakovsko nadškofijo in Cerkvijo na Slovenskem. Pozorno je tudi spremljal dogajanje v slovenski Cerkvi v obdobju komunizma. Bil je denimo naročnik Družine. Zato ni bila samo njegova poljska izkušnja tista, na podlagi katere je tako globoko razumel, kaj pravzaprav je komunizem in kakšno aksiološko opustošenje povzroča v človeških dušah.

Janez Pavel II. se je zavedal, da je prav svoboda izražanja lastne identitete tisto, kar lahko razoroži komunizem. Prav ta papež je široko razvil doktrino človekovih pravic, ki jih je razumel kot neodtujljive in lastne vsakemu človeku. Vsak posameznik preko svojega človečanstva razpolaga s svobodno voljo, kar je izraz njegovega dostojanstva. Janez Pavel II. je s tem, ko je razvijal misli svojega velikega predhodnika Pavla VI., zgradil svetovno diplomacijo miru ter za glavni cilj postavil človeka in njegove neodtujljive pravice, ne pa interesov Cerkve, ki jih tradicionalno razumemo kot interese Vatikana. Spomnimo se prispodobe dveh pljučnih kril, ki jo je prvič uporabil v Gnieznu leta 1979, rekoč: »Ali noče Kristus, ali ne naroča Sveti Duh, naj papež Poljak, papež Slovan, razkrije duhovno enost krščanske Evrope, ki ima dve veliki tradiciji ‒ zahodno in vzhodno?« Čez leto dni, leta 1980, je v Parizu dejal: »Kot kristjani ‒ morda lahko rečem celo kot katoliki ‒ ne moremo dihati samo z enim krilom pljuč, pač pa potrebujemo obe krili, vzhodno in zahodno«. To, da naj Evropa zadiha z obema kriloma pljuč, je pomenilo, da odstranimo železno zaveso, da naredimo ljudi po vsej Evropi enako svobodne, da jim omogočimo svobodo izražanja identitete.

Še odločneje je to poudarjeno v papeževi okrožnici ”Slavorum apostoli” iz leta 1985, posvečeni delu svetih bratov Cirila in Metoda, ki veljata za neutrudna apostola Slovanov. V 30. odstavku te okrožnice je molitev k Bogu: »Podeli pa tudi vsej Evropi, o presveta Trojica, da bo na priprošnjo svetih bratov vedno bolje dojemala, kako potrebno je krščansko versko edinstvo in bratsko občestvo vseh njenih ljudstev, da bi premagala medsebojno nerazumevanje in nezaupanje, se v skupni zavesti resnice dvignila nad ideološke spore in tako mogla biti za ves svet zgled pravičnega in mirnega sožitja ob vzajemnem spoštovanju in nedotakljivi svobodi.« Komunizem (tako kot fašizem in nacizem) tepta človeško dostojanstvo in človekove pravice, predvsem pravico do pravičnega in mirnega sobivanja, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in nedotakljivi svobodi. S pomembnimi besedami »Ne bojte se! – Non abbiate paura!«, ki jih je sveti Janez Pavel II. izrekel ob umestitvi, je ljudi opogumil, naj zahtevajo spoštovanje svoje pravice do identitete. Tega pa se totalitarizem najbolj boji. Menim, da je osamosvojitev Slovenije tudi plod te molitve k Cirilu in Metodu.

2. Gospa Joanna Olendzka, sodelovali ste tudi pri virtualni razstavi ob 100-letnici rojstva papeža Janeza Pavla II. Kakšen odziv je doživela razstava?

Joanna Olendzka: Odziv je bil zelo pozitiven. Tisti, ki so si jo ogledali, so v komentarjih poudarjali univerzalno razsežnost papeževega učenja. Veliko jih je z začudenjem ugotovilo, da so papeževe misli izpred 20 let in več še vedno aktualne, in sicer tako glede globalnih pojavov kot tudi posameznika.   

3. Gospa Joanna Olendzka, kako globoko je podoba papeža Janeza Pavla II. ukoreninjena v zavesti ljudi, tako Poljakov kot tudi drugih?

Joanna Olendzka: Papež Janez Pavel II. je bil velik dar za Poljsko, bil pa je tudi ogromen dar za svet. Na tisoče pričevanj pomembnih osebnosti, na primer politikov, novinarjev, ljudi iz sveta kulture, športa, gospodarstva in drugih ljudi potrjuje, da je dejansko vplival na to, kako so milijoni razmišljali in dojemali svet.

Za nas Poljake je bil seveda zelo poseben. Bil je oče, brat, vodnik in prerok, hkrati pa tudi intelektualni velikan in človek Duha. Nekdo, ki je pripomogel k padcu komunizma in nas popeljal v svobodo. Ko smo zaživeli v svobodi, pa nas je učil, kako ne podleči potrošniški miselnosti, kako bolj ”biti ” kot ”imeti” ...

Z vso gotovostjo, ne glede na veroizpoved ali življenjski nazor posameznikov, velja Karol Wojtyła – poznejši papež Janez Pavel II. ‒ na Poljskem za največjega Poljaka v naši tisočletni zgodovini in s tem za nesporno moralno avtoriteto. Četudi poskušajo danes nekateri levičarski krogi to avtoriteto zamajati, ostaja najpomembnejša osebnost za večino Poljakov. 

4. Le pet let po slovenski osamosvojitvi nas je sveti oče obiskal in nas potrdil v veri. Prišel je sem k Mariji Pomagaj, pred njo molil. Kako močne so po vaše, gospod veleposlanik Krzysztof Olendzki, tovrstne geste za neki narod?

Krzysztof Olendzki: V političnem smislu je bilo to nedvomno priznanje in znak spoštovanja s strani največje svetovne avtoritete tistega časa, kar je ogromnega pomena. Leta 1993 je papež poromal v Litvo, Latvijo in Estonijo, torej države, ki so se prav tako šele pred kratkim pojavile na političnem zemljevidu, čeprav so imele za seboj kratko obdobje oblikovanja svoje moderne oblike državnosti v dveh medvojnih desetletjih. Tudi v teh primerih, čeprav je bila npr. estonska družba večinsko protestantska, pravzaprav pa poganska ali bolje rečeno sovjetska, je bil obisk svetega Janeza Pavla II. potrditev omenjenih narodov kot samostojnih držav. Upoštevajoč dejstvo, da sta spomin in istovetnost dva pojma, ki najbolje opisujeta neko skupnost, njeno kulturo in obete za prihodnost, je to, da ju je sveti Janez Pavel II. cenil in razvijal, gotovo okrepilo slovenski narod ter pripomoglo k njegovemu mednarodnemu priznanju.

Obstaja pa tudi globoka duhovna razsežnost papeževega potovanja v Slovenijo. Nisem pristojen, da bi govoril o tej temi, toda po tem, kar sem izvedel, si lahko predstavljam, da je bila duhovna razsežnost ogromna. Nekoč bi rad prebral izsledke raziskav o tem, kako močno je papež spremenil Slovence in Slovenijo. V svetovnem merilu je zanimivo opazovati, kako so celo tisti, ki so mu nasprotovali, v trenutkih njegove prisotnosti želeli biti blizu njega.

5. Gospa Joanna Olendzka, če bi povezali papeža Janeza Pavla z Marijo, kaj bi rekli? Se morebiti spomnite tudi kakšnega njegovega obiska pri Mariji v Čenstohovi?

Joanna Olendzka: Papež je ljubil Marijo. Svoj odnos do Marije je izoblikoval na osnovi Traktata o pravi pobožnosti do Blažene Device Marije svetega Ludvika Grigniona de Monforta, na katerega se je pogosto skliceval. Skoraj vsak svoj javni nastop je začel ali končal z molitvijo k Mariji. Že od zgodnje mladosti se ni ločil od rožnega venca. Med pomembnimi pogovori, pisanjem, predavanji ali počitkom je njegovo dlan vselej ovijal rožni venec. To je naredilo izreden vtis na vse, ki so se srečali z njim – ta njegova neverjetna sposobnost deljene pozornosti. Lahko je delal različne stvari in hkrati molil rožni venec, kot bi Marijo vabil v realnost življenja, v vse svoje odločitve, v svoje pogovore, dokumente in nastope, ki jih je pripravljal. Seveda pa je molil tudi dolge ure na kolenih v kapeli in pri tem ni počel ničesar drugega. 

Glede njegovih potovanj na Jasno goro k Črni Mariji iz Częstochowe bi rada poudarila, da jo je obiskoval že od nekdaj. Redno je romal k njej ‒ najprej kot deček skupaj s starši, pozneje pa sam. Posebej blizu mu je postala po izgubi zemeljske matere, ki je umrla, ko je bil star šele devet let.

Pozneje je kot papež Częstochowo obiskal med skoraj vsakim romanjem na Poljsko. Zame osebno ostaja eno od teh romanj zelo pomembno do dandanes, saj je odločilo o skupnem življenju z mojim možem. To je bilo septembra leta 1991, ko je v Częstochowi potekal Svetovni dan mladih. Spominjam se trenutka, ko se je dolgo pričakovani romar iz Rima pojavil sredi milijonske množice. Veselje in navdušenje sta se mešala z veliko ganjenostjo. Vsi smo noreli. Vznesenim pozdravom, pesmim in radostnim vriskom ni bilo konca. Hoteli smo, da bi papež slišal prav vsakega od nas. Vroča avgustovska Częstochowa, polna mladih s celega sveta, se je dvigala v nebo v pesmi in plesu, ki ju je preveval Duh ... In tako vse do večernega nagovora, ko se je vzdušje nenadoma spremenilo. V večerni tišini se je razlegel papežev glas ‒ zveneč, razločen in zelo osredotočen: »Sem — spominjam se — čujem.« Tri besede, ki so nam, Poljakom, zelo pomagale. Besede jezika in besede milosti. Božji »Jaz sem«. Zaveza. »Pri tebi sem – spominjam se te – čujem.« Te besede in velika osredotočenost sto tisoč mladih so me povsem prevzele. Tišina na obzorju … Molitev … Dar enosti … Vzdušje tistega večera bo ostalo v meni za vedno. »Če pozabimo, če ne ostanemo čuječi, lahko uničimo vse, kar smo zgradili«, je mirno nadaljeval papež. »Tudi ljubezen …« Tega večera se je ob prisotnosti Marije in njene čudežne podobe v naju s sedanjim možem rodila odločitev za skupno pot. Tam, na Jasni Gori, 14. avgusta zvečer leta 1991, sva se odločila, da bova šla skupaj skozi življenje. Nekaj mesecev pozneje, jeseni istega leta, sva se poročila. Janez Pavel II. in njegova očarljiva, močna svetost, po drugi strani pa Marijina diskretna prisotnost sta naju prepričali, da se skupaj odpraviva na pot čuječnosti, po kateri zdaj hodiva že skoraj 30 let. Tisti večer naju še danes prežarja; najino osebno in javno življenje, najine izbire, odločitve, notranje boje ...

V zadnjih tridesetih letih sva živela v različnih državah: Italiji, Estoniji, Tuniziji, Kanadi in zdaj v Sloveniji. Povsod sva tako ali drugače nepričakovano naletela na Janeza Pavla II., ki naju je spomnil, da naju vsak dan spremlja. Z nama in najinimi tremi sinovi je bil na Trgu sv. Petra ter naju osebno blagoslovil ob deseti obletnici poroke. Bil je v Talinu, kjer smo se spomnili njegovih naukov, ko smo v estonščini izdali delo Spomin in istovetnost. Bil je v Tunisu, kjer smo še pred t.i. arabsko pomladjo organizirali konferenco o medverskem dialogu. Bil je z nama na srečanjih s kanadsko mladino, ki se je udeležila Svetovnega dneva mladih v Krakovu leta 2016. Predvsem pa je bil z nama v težkih trenutkih, v trpljenju, v času bojev s človeško slabotnostjo in v nemoči, ki jo prinese bolezen. Spremlja naju tudi v Sloveniji.

6. Zdi se mi, da si Slovani vsi po malo lastimo svetega Janeza Pavla II.. V čem po vaše, gospod veleposlanik Krzysztof Olendzki, je bila njegova pričevanjska moč, da je nagovarjal ljudi vseh vrst: bolne, ostarele, politike, kralje, diktatorje ...?

Krzysztof Olendzki: To je bolj vprašanje za Svetega Duha J … Rekel bi, da tukaj prihajajo do izraza njegove igralske izkušnje, intelekt, erudicija, in podobno. Neka knjiga ali film, ne spominjam se več natančno, nosi naslov Fant, ki je postal papež. Postal je papež, vendar ni nehal biti človek. Njegova človeškost se je udejanjala izjemno globoko in lepo v njegovem apostolatu. Bil je eden izmed nas. Razumel je ljudsko govorico. Ni bil nem in gluh. Iz globine srca je znal izreči »Papež 'ma vas rad!«. Nagovarjal je milijone ljudi, obenem pa se je obračal k vsakemu posamezniku. To je bila njegova izjemna moč.

7. Kaj, gospa Joanna, lahko za današnji svet, ki je v neki preizkušnji »uporabimo« od Janeza Pavla II.?

Joanna Olendzka: Mislim, da nas Janez Pavel II. predvsem spodbuja, da je lahko vsaka težka preizkušnja tudi priložnost; in vsaka omejitev, ki jo sprejmemo dostojanstveno, lahko postane iztočnica za osebni razvoj. Živeti moramo tukaj in sedaj ter delati dobro tam, kjer smo. Preprosto, ampak hkrati tudi zahtevno …

Danes, v času pandemije, se vsak izmed nas sprašuje: Kako naprej? Kaj bo z menoj, z mojo družino, s svetom? Razmišljamo o tem, kaj nam bi na vse to odgovoril Janez Pavel II. In takoj mi na misel pridejo besede, ji jih je izrekel ob svoji umestitvi: NE BOJTE SE!

NE BOJTE SE! Skrivnost bolezni ima svoj namen. Lahko nas spodbuja k poglobljenemu osebnemu premisleku, včasih k spremembam v življenju ali preprosto k izstopu iz lastne omejenosti. Morda pa gre prav dandanes za tovrstno malo zmago nad samim seboj, za to, da vzbudimo zanimanje za drugega; za mučeništvo v vsakodnevnem življenju, ko se morda soočamo z izgubo službe, ko otroci ne obiskujejo šol, ko naš bližnji v bolnišnici bije boj za življenje. Janez Pavel II. je poudarjal, “da je trpljenje, ki je v različnih oblikah navzoče v našem človeškem svetu, tudi zato tukaj, da bi v človeku prebujalo sposobnost za ljubezen, za tisto nesebično predanost lastnega ’jaza’ v korist drugih, v korist trpečih ljudi.” (Apostolsko pismo o odrešenjskem trpljenju ”Salvifici Doloris” iz leta 1984).

Imenovali so ga Papež upanja. In tega upanja nas vsemu navkljub še vedno uči. Tudi tedaj, ko so – s človeške perspektive – razmere brezupne, se ne smemo vdati brezvoljnosti. Življenje je polno barv in njihovih odtenkov. Trpljenje nas odrešuje, uči ponižnosti in spodbuja, da lepoto življenja spoznavamo v drobnih radostih. Na srečanju z mladimi na letališču v Postojni je papež preprosto povedal: „Dragi prijatelji, ko vas oblegajo skušnjave, da bi se zaprli vase, ker vas življenje zasipa s skrbmi ali vas včasih celo straši, se spomnite, da vstali Jezus trka na vrata vašega srca in čaka, da mu odprete. Če ga sprejmete, reče vsakemu: »Mir s teboj!«. [Janez Pavel II: Govori v Sloveniji, v: Cerkveni dokumenti 64, Družina, Ljubljana, 1996]

Tegobe življenja je poznal kot nihče drug – zelo zgodaj je izgubil mamo, potem očeta, preživel nemško okupacijo in komunistični sistem, ki je bil Poljski vsiljen, pozneje preživel atentat, trpel za parkinsonovo boleznijo ter se soočal s številnimi težavami. Toda vedel je eno in to je izkazoval z vsem svojim življenjem, in sicer, da je vedno treba „prestopati prag upanja”.

8. Gospa Joanna, morebiti preveč osebno vprašanje. Sveti Janez Pavel II. je bil predan molitvi. Lahko v molitvi najdemo moč?

Joanna Olendzka: Molitev je velikanska sila. Vera v Boga in molitev dajeta veliko moč. Moč za vedrino, s katero stopamo skozi življenje, za opravljanje vsakodnevnih nalog v ponižnosti, za sprejemanje izzivov, ki nam pogosto prekrižajo naše poti. Za nasmeh, ko vse boli …

Janez Pavel II. je bil velikan molitve. Učil nas je, da lahko molitev prežema vse naše življenje, celotno našo vsakdanjost. Vsaka naša misel, vsak dogodek, vsako dejanje, obveznost, vsak odnos lahko usmerimo v nebo in preprosto prosimo za blagoslov. In spoznavamo ljubezen Boga Stvarnika v lepoti sveta, v vsakem človeku, v vsakem srečanju …

9. Nekaj časa sta že v Sloveniji, večkrat prideta k Mariji Pomagaj na Brezje, obiskala sta tudi Muzej jaslic. Kaj bi povedala o naši državi?

Krzysztof Olendzki – V zadnjih dvajsetih letih sem zelo veliko potoval po svetu. V več kot stotih državah sem bival ali pa jih obiskal za krajše ali daljše časovno obdobje. Slovenija pa me je – poleg Poljske – najbolj prevzela. Mir in mogočnost gora. Modrina morja. Morda pa še najbolj svetost krajine, ki jo krasijo cerkveni zvoniki, pogosto zgrajeni v baročnem slogu, iz katerih odzvanjajo zvonovi. Vse to prispeva k spokojnosti, ki jo občutim v vaši državi. Zelo rad obiskujem Brezje. Ta kraj človeka resnično napolnjuje z notranjim mirom. Tukaj je mogoče občutiti Božjo ljubezen do sveta.

Joanna Olendzka: Misijo v Sloveniji sva začela s priprošnjo Mariji Pomagaj v svetišču na Brezjah. V Slovenijo sem prispela z letalom 23. maja, naslednjega dne pa so na Brezjah obhajali slovesni praznik Marije Pomagaj. Z možem sva se takoj odločila, da se odpraviva tja. Vem, da v življenju ni naključij. In prvi dan mojega bivanja v Sloveniji, ki sva ga z možem preživela prav na Brezjah, naju je neustavljivo povezal z Marijo Pomagaj. Sem se pogosto vračava. To je prelep kraj, poln duha molitve. Bratje frančiškani so na Brezjah ustvarili pravo oazo „miru in dobrote”. Na Brezjah stoji spomenik sv. Janezu Pavlu II., tam so tudi njegove relikvije – spomin na njegov obisk tega svetišča leta 1996, ko je sveti papež prvič pripotoval v Slovenijo.

Krzysztof Olendzki: Slikovite krajine pa ne ustvarjata zgolj pokrajina in bazilika s kapelico Marije Pomagaj, ki mi je ljuba. K posebnosti tega prostora prispeva tudi izjemen muzej, ki sem ga tukaj odkril. Zelo sem navdušen nad spoznavanjem zgodovine in ljudi prav prek zgodb, ki jih predstavljajo muzeji. Za brezjansko baziliko stoji Muzej jaslic, kjer so na ogled jaslice s celega sveta, tudi iz Poljske. Zakaj menim, da je ta muzej pomemben, zanimiv ter poleg tega smiselno in lično urejen? Mnenja sem, da ima ta kraj pomen, ki daleč presega meje svetišča in Slovenije. Govori namreč o veličini veselja in upanja, ki že od vekov v ljudeh vzbujata vero v resnično Odrešenikovo rojstvo. Ta muzej mi je razkril veliko o slovenski identiteti ter o moči vaše kulture. Zelo rad zahajam sem.

 

Andreja Eržen Firšt, Directorica Slovensko Marijino narodno svetišče Marija Pomagaj na Brezjah, hvala!