Poljska v Sloveniji

Ko so Rusi septembra 1939 vkorakali na vzhodna ozemlja Poljske, se je Karski skupaj s tisoči poljskih oficirjev znašel v sovjetskem primežu. Po srečnem spletu okoliščin mu je uspelo, da se je prebil v nemško okupacijsko cono in pobegnil med prevozom, večina njegovih vojaških tovarišev pa je bila umorjena leta 1940 v Katinu.

Ko je prispel v Varšavo, se je Karski pridružil uporniškemu gibanju in postal kurir Poljske podzemne države. Obdarjen s fotografskim spominom in z znanjem več tujih jezikov je opravil več misij, na katerih je poljski vladi v izgnanstvu v Franciji in Veliki Britaniji dostavil tajna navodila in ukaze. Prispeval je k ustvarjanju struktur in delovanju Poljske podzemne države ‒ največje politično-vojaške organizacije v okupirani Evropi. Med tretjo misijo ga je Gestapo aretiral in mučil. Poskušal je narediti samomor. Po odboju vojakov domovinske armade Armija Krajowa je nadaljeval podzemno dejavnost.

V okviru priprav na zadnjo in najpomembnejšo misijo se je Karski dvakrat vtihotapil v varšavski geto, da bi se na lastne oči prepričal o tragičnem položaju Judov. Preoblečen v ukrajinskega vojaka je nekaj ur preživel tudi v prehodnem taborišču v Izbici, od koder so Jude deportirali v koncentracijski taborišči Sobibor in Majdanek. Tu je znova videl nečloveško ravnanje z ljudmi, ki so umirali od lakote ali pod streli orožja.

Leta 1942 je Karski zahodnim zaveznikom posredoval podatke o iztrebljanju Judov. Osebno je dostavil natančna poročila in kot živa priča pozval britanskega ministra za zunanje zadeve Anthonyja Edna, predstavnike britanskih medijev in voditelje, naj ukrepajo in zaustavijo holokavst. Julija 1943, dva meseca po uničenju varšavskega geta, se je v Beli hiši srečal s predsednikom Združenih držav Amerike Franklinom D. Rooseveltom. Pogovori Karskega niso prinesli pričakovanih rezultatov; nikoli ni prišlo do intervencije alianse.

Med obiskom v Washingtonu se je Karski sestal tudi s Feliksom Frankfurterjem, sodnikom Najvišjega sodišča, sicer tesnim prijateljem predsednika Roosevelta. Karski si je tako zapomnil ta pogovor: »Gospod Karski,« je rekel Frankfurter, »človek kot jaz, ki se pogovarja s človekom kot ste Vi, mora biti popolnoma iskren. Priznam torej, da ne morem verjeti tega, kar sem pravkar slišal  – vseh teh reči, ki ste mi jih povedali.«

Po vojni je Jan Karski ostal v Združenih državah, saj se ni mogel vrniti v komunistično Poljsko. Po zaključku študija in pridobljenem doktoratu na Univerzi Georgetown v Washingtonu je štirideset let predaval mednarodne odnose in teorijo komunizma na tamkajšnji School of Foreign Service, kjer se izobražuje ameriška diplomatska elita. Leta 1965 se je poročil s Polo Nireńsko, poljsko Judinjo, pomembno plesalko in koreografinjo, ki je med holokavstom izgubila velik del svoje družine. Leta 1992 je naredila samomor.

O svojih izkušnjah je Karski napisal knjigo z angleškim naslovom Story of a Secret State, ki je izšla leta 1944 v ZDA, kjer je postala velika uspešnica ‒ število prodanih izvodov je doseglo 400.000 primerkov. (Na Poljskem je bila izdana šele leta 1999 in ponovno leta 2004 z naslovom Tajne państwo, slov. Tajna država). Ta uspeh mu je omogočil organizacijo številnih avtorskih srečanj v Združenih državah Amerike in Kanadi, na katerih je pripovedoval o poljskem podzemlju in masovnem uničevanju. S srečanji je želel ameriško javnost opozoriti na tragedijo Poljske in njen oborožen upor pred sovjetsko dominacijo. Delo Tajne państwo je bilo prevedeno v več jezikov in je med drugim izšlo tudi v Veliki Britaniji, Nemčiji in Španiji.

Jan Karski mnogo let ni govoril o tem, kar je preživel med vojno. Njegova vloga pri obveščanju svobodnega sveta o holokavstu je postala znana šele po intervjuju, ki ga je z njim leta 1978 opravil Claud Lanzmannow, ko je snemal film Shoah.

»Nimam nikakršnih dokazov, nobenih fotografij,« je povedal pozneje. »Lahko samo trdim, da sem to videl in da je resnica.« Pol stoletja po vojni je Macieju Kozłowskemu, avtorju biografije z naslovom Emisariusz: historia Jana Karskiego (slov. Odposlanec: zgodba Jana Karskega), povedal: »V taborišču sem bil morda eno uro. Ko sem prišel ven, sem bil bolan. Dobil sem napad torzije. Bruhal sem kri. Tam sem videl grozljive stvari. Ne verjamete? Tudi sam ne bi verjel, če ne bi videl.«

Kozłowski pravi, da bi bilo težko najti človeka, ki bi tako globoko, boleče in grenko kot Karski doživljal dejstvo, da so države alianse med drugo svetovno vojno Poljsko pustile samo. Jan Karski je bil tip človeka, ki je moral nadvse tragično doživljati dejstvo, da so se njegova ogromna prizadevanja, ki jih je izvršil v imenu evropskih Judov in njegove lastne domovine (...), končala s popolnim fiaskom. Karski je heroj tako na Poljskem kot v Izraelu. Njegovo junaštvo pa ne temelji na zmagi, temveč na izredni pravičnosti in pogumu.

Poleg Tajnego państwa (ang. Story of a Secret State) je Karski napisal tudi fundamentalno razpravo Wielkie mocarstwa wobec Polski: 1919-1945 od Wersalu do Jałty (ang. The Great Powers and Poland, 1919-1945: From Versailles to Yalta), ki velja za poglobljeno analizo mednarodne situacije Poljske med drugo svetovno vojno. Leta 1982 je jeruzalemski inštitut Yad Vashem Karskemu podelil naziv Pravični med narodi, leta 1994 pa sta mu izraelska vlada in rodno mesto Lodž podelila častno državljanstvo.

Leta 1995 je predsednik Lech Wałęsa Janu Karskemu podelil Red belega orla, najvišje poljsko odlikovanje, 29. maja 2012 pa mu je predsednik Barack Obama posthumno podelil Predsedniško medaljo svobode, najvišje ameriško civilno odlikovanje.

Z leti je Jan Karski postal mednarodna ikona boja za človekove pravice in dostojanstvo ter upora proti totalitarizmom. V sodobni poljski zgodovini ni veliko osebnosti, ki bi na tako neobičajen način poosebljale univerzalne vrednote, kot so odgovornost za usodo bližnjih, pogum in pravičnost. Dramatični potek druge svetovne vojne, politika Alianse in usoda evropskih, pri tem tudi poljskih Judov, pa tudi primeri genocida po letu 1945 so povzročili, da je poslanstvo Jana Karskega ostalo nedokončano. Pred nas postavlja moralno obvezo, da ga nadaljujemo.