Poljska v Sloveniji

Pristaši ustave so zasedanje sejma sklicali dva dni pred predvidenim datumom, ne da bi o tem obvestili opozicijske poslance, ki se še niso vrnili z velikonočnega oddiha. Na tako okrnjenem zasedanju sejma je bil predlog ustave potrjen z večino poslanskih glasov, kar je pred gradom zbrana množica pozdravila z navdušenimi vzkliki: »Vivat Rex! Vivat Konstitucja!«. S tem je bila na starem kontinentu sprejeta prva moderna ustavna listina. V svetovnem merilu je pred poljsko-litovsko ustavo v veljavo stopila le ameriška, ki je bila ratificirana leta 1789, nekaj mesecev po omenjenih varšavskih dogodkih pa se je dvojici pridružila še francoska revolucionarna ustava.[1]

Ustava 3. maja, kot jo danes imenujejo na Poljskem in v Litvi, je skušala odpraviti številne slabosti, ki so dolga desetletja hromile poljsko-litovsko državo. Med drugim je ukinila možnosti poslanskega veta v sejmu, omejila plemiško demokracijo in volilno monarhijo spremenila v dedno. Omenjene reforme z današnje perspektive morda zvenijo kot korak nazaj, dejansko pa so poljsko-litovski državi omogočile prelom z dediščino stoletij, ki ji je onemogočala, da bi se razvila v učinkovit državni organizem in se tako zoperstavila vedno močnejšim ozemeljskim apetitom sosednjih imperijev. A kot se je izkazalo, so reformna prizadevanja za poljsko-litovsko državo nastopila prepozno.

 

Povezava med Poljsko in Litvo sega v leta 1386, ko sta se s poroko poljske kraljice Jadwige in litovskega velikega kneza Jogaile (Władysław II. Jagiełło) povezali v personalno unijo. Svojo zvezo sta nadgradili leta 1569, ko sta se preko določenih institucij združili v skupno državo, ki se je raztezala od baltske obale do ravnic spodnjega Dnepra in tako sodila med največje v tedanji Evropi. Poljsko-litovska država se je uradno imenovala Republika obeh narodov. V tedanjem kontekstu sta bila kot »narod« razumljena poljsko in litovsko plemstvo, številčna in raznolika skupnost, ki je obsegala kar okoli petnajst odstotkov prebivalstva. Njeni pripadniki so prakticirali različne religije in govorili različne jezike, zato je bila stopnja verske svobode v Republiki višja kot drugod po Evropi. Plemstvo je uživalo tako imenovano »zlato svobodo«, ki so jo sestavljali številni privilegiji, svoboščine in enakopravno sodelovanje v političnem življenju – na zasedanjih sejma in volitvah kralja, saj je poljsko-litovska država po smrti zadnjega kralja iz jagielonske dinastije leta 1573 postala volilna monarhija.[2] V času, ko se je večina evropskih držav podala na pot centralizacije, absolutizma in verskih vojn, je Republika torej eksperimentirala z decentralizacijo, plemiško demokracijo in versko strpnostjo.[3]

A »zlata svoboda« je imela tudi svojo senčno plat. Poljsko-litovski plemiči so skrbeli predvsem za lastne privilegije in v strahu, da kdo od njih ne bi posegel previsoko, na prestolu dajali prednost kandidatom tujega porekla. Tuji kralji so položaj Republike pogosto podrejali interesom lastne dinastije in države, hkrati pa so morali nenehni iskati konsenz z močnim plemstvom. Poleg šibkih vladarjev je ohranjanje plemiških svoboščin omogočal tudi šibak sejm. Po načelu plemiške enakopravnosti je namreč vsak poslanec lahko vložil veto in tako izničil vso zakonodajo, ki je bila sprejeta na posameznem zasedanju. Zaradi tovrstnega političnega sistema je bila Republika izjemno dovzetna za vmešavanje tujih sil.[4] En sam podkupljen glas je bil dovolj za blokiranje pomembnih političnih odločitev in reformnih predlogov, zato ne čudi, da so sredi 18. stoletja poljski magnati poleg angleške aristokracije veljali za najbogatejše zasebnike v Evropi.[5]

Zaradi sistema »zlate svobode« je Republika postopoma drsela v vedno večjo politično anarhijo. Sredi 17. stoletja je poljsko-litovsko ozemlje zajela vrsta uničujočih vojn, znanih pod skupnim imenom Potop, ki jih je v istoimenskem romanu obeležil poljski pisatelj Henryk Sienkiewicz. Spopadi, ki so terjali življenja kar tretjine prebivalstva, so dodatno poglobili politično krizo Republike, ki je posledično izgubila vlogo vplivnega akterja na evropskem političnem parketu.[6] Nasprotno so poljsko-litovske sosede medtem okrepile svoj položaj, povečale vojaško moč in se vedno intenzivneje vmešavale v notranje zadeve Republike. Ta se je leta 1717 znašla pod ruskim protektoratom. Upiranje poljsko-litovskega plemstva ruski nadvladi je leta 1772 prineslo prvo delitev Republike, v kateri so si Rusija, Prusija in Habsburška monarhija prilastile približno tretjino njenega ozemlja, med drugim tudi najbogatejše province.[7] Primeren mednarodni trenutek za spremembe je napočil leta 1788, ko sta se Rusija in Habsburška monarhija zapletli v vojno z Otomanskim cesarstvom, hkrati pa se je Rusija bojevala tudi s Švedsko. Tedaj se je poljsko-litovsko plemstvo zbralo na velikem sejmu, ki je zasedal štiri leta (1788–92) in poskušal Republiko s korenitimi reformami rešiti pred dokončnim propadom.[8]

 

Politično življenje Republike se je v času velikega sejma po mnogih letih razvijalo popolnoma suvereno, brez zunanjih pritiskov. Novice o francoski revoluciji so okrepile poljsko-litovsko družbeno vrenje, svoboden tisk je javnost podrobno obveščal o dogajanju in do tedaj pasivni prebivalci Varšave so se začeli zanimati za politične zadeve. Reformno naravnani pripadniki plemstva so na svojo stran pridobili kralja Stanisława Augusta Poniatowskega, ki je skupaj z Ignacyjem Potockim, vodjem reformistov, in Hugom Kołłątajem, edem najpomembnejših predstavnikov poljskega razsvetljenstva, pričel pripravljati osnutek ustave. Končni tekst, sprejet 3. maja 1791, je predstavljal kompromis med ustavnim in monarhističnim programom, a je hkrati odražal številne razsvetljenske vplive, med drugim Rousseaujev koncept družbene pogodbe in Montesquieujevo zagovarjanje ravnovesja moči med tremi vejami oblasti – zakonodajno, izvršilno in sodno.[9] Ustava si je prizadevala oblikovati učinkovito ustavno monarhijo, zato je ukinila škodljivo parlamentarno prakso veta, da bi zmanjšala vpliv tujih sil, pa je je namesto volilne monarhije uvedla dedno. Okrepila je zakonodajno vlogo sejma, omejila privilegije plemstva, meščanom omogočila sodelovanje v političnem življenju, kmečko prebivalstvo pa umestila pod zaščito države, vendar podložništva ni odpravila.[10] Reforme so naletele na široko družbeno podporo. Meščanstvo je ustavo vzneseno pozdravilo, medtem ko je bilo v provincah navdušenja manj, a ustavo je podprl večji del srednjega plemstva.[11]

Vendar vsi z novo ustavo le niso bili zadovoljni. Skupina poljsko-litovskih plemičev je v strahu za svoje privilegije, ki jim jih je zagotavljal status quo »zlate svobode«, na pomoč poklicala Rusijo. Katarina Velika je pograbila priložnost, odločena, da obračuna s »francosko kugo« – stike sejma s francosko skupščino je Rusija namreč izkoristila kot dokaz za mednarodno revolucionarno zaroto. Ruska vojska je mejo Republike prestopila 18. maja 1792, dva tedna po slovesnem praznovanju prve obletnice sprejetja ustave. Majhna in šibka poljsko-litovska vojska se ni mogla zoperstaviti ruski moči in januarja 1793 je sledila druga delitev Republike, tokrat med Rusijo in Prusijo. Tri leta kasneje se jima je pri končni delitvi poljsko-litovske države ponovno pridružila še Habsburška monarhija in tako sta leta 1795 Poljska in Litva za 123 let izginili iz evropskega političnega zemljevida.[12]

 

Ustava 3. maja je bila v veljavi manj kot devetnajst mesecev, zato njena določila niso nikdar zares zaživela v praksi. Sodobniki so jo priznavali za napreden dokument svojega časa. Nekateri so njeno vsebino idealizirali, spet drugi kritizirali, da v reformnih prizadevanjih ni šla dovolj daleč. Za kasnejše generacije pa je ustava iz leta 1791 nosila predvsem velik simbolni pomen. Zlasti Poljaki so jo dojemali kot utelešenje poljskega razsvetljenstva in jo povzdignili v nacionalni simbol, ki jim je v dolgem 19. stoletju pomagal ohranjati težnje po ponovni neodvisnosti. Datum sprejetja ustave je svoj simbolni pomen ohranil do danes, saj je 3. maj tako na Poljskem kot v Litvi proglašen za državni praznik.[13]

 

Literatura

 

Bardach, Juliusz. Dzieje Sejmu Polskiego. Warszawa: Wydawnictwo Sejmowe, 2011.

Brzezinski, Mark F. »Constitutional Heritage and Renewal: The Case of Poland.« Virginia Law Review, 77/1 (1991), 49–112.

Davies, Norman. God's Playground: A History of Poland, Vol. 1: The Origins to 1795. New York: Columbia University Press, 2005.

Gieysztor, Aleksanderet al. Zgodovina Poljske. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982.

Jędruch, Jacek. Constitutions, Elections, and Legislatures of Poland, 1493–1993. New York: Hippocrene Books, 1998.

Lukowski, Jerzy in Hubert Zawadzki. A Concise History of Poland. Cambridge: Cambridge University Press, 2006.

Snyder, Timothy. The Reconstruction of Nations: Poland, Ukraine, Lithuania, Belarus, 1569–1999. New Haven, Conn.: London: Yale University Press, 2003.