Poljska v Sloveniji

Kljub pandemiji COVID-19 je Veleposlaništvo Republike Poljske v Ljubljani skupaj s Pomurskim muzejem v Murski Soboti postavilo razstavo, posvečeno poljskim diplomatom, uslužbencem poljskega poslaništva v Bernu s poljskim veleposlanikom v Švici Aleksandrom Ładosiem na čelu, ter judovskim partnerjem v t. i. Ładosievi skupini. Člani te skupine so ponarejali potne liste držav Latinske Amerike, da bi jih potem posredovali Judom, ki so jih v okupirani Poljski pošiljali v taborišča za internirance.

Dokumentarno razstavo Potni listi za življenje (v angl. Passports for life) je pripravil Inštitut Pileckega (v orig. Instytut Pileckego) v Varšavi. V filmski obliki je na ogled na spletni razstavi Pomurskega muzeja in bo služila pedagoškemu delu v šoli - kot predstavitev  o zgodovini holokavsta, ki je prizadel tudi judovsko prebivalstvo v Prekmurju, ter o zgodovini druge svetovne vojne.

Pričujoča razstava sodi v sklop dogodkov, s katerimi se pričenja leto, posvečeno Aleksandru Ładosiu, t.i. Ładosievo leto, ki ga je razglasil Sejm Republike Poljske. Ogledati si jo je mogoče na naslovu https://ths.li/WQSDGM .

V nadaljevanju objavljamo nagovor veleposlanika Krzysztofa Olendzkega z odprtja razstave 25. januarja 2021, ki je potekal prek spleta.

Spoštovani,

poljska diplomacija si je med drugo svetovno vojno poleg prizadevanja za svobodno, neodvisno in demokratično Poljsko zadala še en cilj, in sicer reševanje poljskih državljanov iz rok nemških in sovjetskih okupatorjev ter neposredno reševanje Judov, ki so bili prepuščeni nemški politiki iztrebljanja. Poljski diplomati so praktično v vseh evropskih državah, še posebej pa v državah srednje Evrope (v Romuniji, na Madžarskem, v Jugoslaviji, Bolgariji, Grčiji) in tudi v Turčiji od septembra leta 1939 delali vse, da bi predvsem državljanom Republike Poljske, ki so bili judovskega porekla, zagotovili ustrezne dokumente, s katerimi bi jih rešili pred gotovo smrtjo. Velikokrat so jih obravnavali prednostno, celo pred vojaki in prostovoljci, ki so se čez Balkan prebijali v Francijo, da bi se na zahodu pridružili Poljski armiji, ki ji je poveljeval general Władysław Sikorski. Ta vojaška organizacija ni nikoli kapitulirala; ob boku naših francoskih in britanskih zaveznikov se je bojevala z nemškim agresorjem vse do njegovega padca. Poljski diplomati so si prizadevali tudi, da bi javnosti Združenih držav Amerike, Velike Britanije in držav Latinske Amerike predstavili strašno resnico o holokavstu, do katerega je prihajalo na poljskem ozemlju, ki so ga okupirali Nemci. Jan Karski, mladi poljski diplomat in vojak, pripadnik Poljske podzemne države, ki je po drugi svetovni vojni kot profesor na Univerzi v Georgetownu vzgojil generacije ameriških diplomatov, se je na lastne oči prepričal o iztrebljanju Judov v koncentracijskih taboriščih in v varšavskem getu. Nato se mu je iz okupirane Evrope uspelo prebiti v Anglijo, kjer je o videnih nemških zločinih nad Judi najprej poročal premierju Churchillu, zatem pa še predsedniku Rooseveltu. Nihče ni hotel verjeti tej resnici in sprejeti ustreznih ukrepov proti Nemcem. V zadnjem času odkrivamo vse več dejanj, s katerimi je Poljska pomagala evropskim Judom, ki jih je ogrožala nemška politika iztrebljanja. Razsežnosti te pomoči so ogromne.     

Zgodba Veleposlaništva Republike Poljske v Bernu je zgodba poljskih diplomatov in njihovih judovskih sodelavcev, ki so se ob védenju in privolitvi poljske vlade v izgnanstvu v Veliki Britaniji odločili za tvegano reševanje Judov, predvsem poljskih državljanov. Bernska skupina, znana tudi kot Ładośeva skupina (po priimku poljskega veleposlanika, ki jo je vodil), je bila orodje, ki ga je zavestno izbrala poljska vlada v izgnanstvu, da bi reševala Jude in svet obveščala o grozodejstvih holokavsta, ki so ga izvajali Nemci na Poljskem. Skupina, ki je imela ilegalno poljsko-judovsko strukturo, se je v letih 1942-1943 ukvarjala z masovnim ponarejanjem potnih listov južnoameriških držav. Judje, ki so dobili te dokumente, so se izognili nemškim koncentracijskim taboriščem in so pristali v taboriščih za internirance v Nemčiji in okupirani Franciji, zahvaljujoč čemu je del teh ljudi dočakal konec vojne.

Junaško skupino so sestavljali diplomati judovskega in poljskega porekla: veleposlanik Aleksander Ładoś, njegov namestnik Stefan Ryniewicz, konzul Konstanty Rokicki in diplomat Juliusz Kuehl, pa tudi Abraham Silberschein, predvojni poslanec v Sejmu Republike Poljske, in Chaim Eiss, predstavnik judovskih organizacij. Do začetka leta 2020 je zgodovinarjem uspelo sestaviti poimenski seznam, na katerem je več kot 3.200 Judov, ki so jih omenjeni diplomati poskusili rešiti; rešenih je bilo vsaj nekaj sto. Skupina je delala vse, kar je bilo v njeni moči, da bi reševala človeška življenja, pri čemer je včasih krepko presegla vladna navodila. Delovala je od leta 1939 do 1944. Ko se je vojna bližala koncu, so si člani skupine prizadevali, da bi iz Himmlerjevih rok odkupili Jude, ki so do tedaj preživeli.

V luči nedavno objavljenih dokumentov se ta poljska diplomatska misija v Bernu kaže kot posebno veleposlaništvo, ki mu je poljska vlada v izgnanstvu jasno poverila nalogo, da pomaga poljskim državljanom v raznih evropskih državah ‒ večinoma Judom, ki jim je grozil holokavst. Vabim vas, da si zbirko pozorno ogledate. Razstava ima še poseben pomen, saj jo odpiramo pred svetovnim dnevom spomina na žrtve holokavsta.